Naša uporabnica programa, Urška Gorišek, svoje misli, občutke in doživljanja izraža skozi poezijo in zgodbe. Njena besedila so iskrena, čustvena in polna osebnega pečata, ki bralca nagovorijo na poseben, intimen način.
Pisanje ji predstavlja pomemben način izražanja ter prostor, kjer lahko svobodno razvija svojo ustvarjalnost. Obenem ji omogoča krepitev samozavesti, osebne rasti in povezanosti z drugimi.
Vabimo vas, da si vzamete trenutek, preberete njene pesmi in zgodbe ter skozi besede začutite svet, ki ga ustvarja.
NEKOČ
Nekoč nekje me
čaka še, tisto skrito upanje.
Zame ostaja še,
ljubezen, ki ne umre.
Nekoč nekje, se bova
srečala in skupaj
po isti poti šla.
Nikoli ne bo umrla
ljubezen najina.
NOČ V MISLIH
V mesečini se sprehajam,
v mislih sebi ne dohajam
in ko v sprehodu hodim,
zdim se sebi, kakor, da bledim.
Vem, da sebi pojasnit ne znam,
da obstaja sama sem.
Zlomljenih ran.
Misli mi bežijo,
dalje, dalje vstran,
na najino stran,
kjer včasih sva hodila
in na skrivaj se ljubila.
SAM
Ko si sam,
s seboj
slišiš le odmev svoj.
Le bleda senca,
nad teboj bdi,
ti si tih, ker te boli.
V mraku le ptič,
na veji sedi,
a tebi se zdi,
da nikogar tukaj,
zate ni.
HODIM
Hodim po temnih zapuščenih lahko rečem strahotnih ulicah našega starega mesta. Hodim, čisto sam, a vendar ne srečam človeka, ki bi mi prišel nasproti, me prijazno pozdravil in mi namenil nasmeh ali pa poznano osebo, ki bi mi podala roko ob snidenju.
Čisto sam takole se sprehajam, misli mi bežijo do starega mosta nad Dravo. Ali bi šel naravnost po trgu, ali bi zavil v tanko oziroma ozko uličico, katera nima niti kančka svetlobe in življenja? Zavil raje bom tja dol, k reki. Naj mi odžene tok temačne, slabe misli, ki me že dušijo v telesu, bolj kot ovratnik na srajci, katere rokave sem spustil do zapestja. Kajti hladno je od zunaj! Nad mano so težki, sivo – črno oblaki, ki stojijo na mestu. Tudi sam, praktično stojim na mestu, kljub svojemu premikanju po tlakovani cesti ob vodi. Nisem šel na most, kajti bojim se še zmeraj višine. Trenutno stojim in gledam kako labode nosi rečni tok, kako jih vrti vrtinec. Upirajo se z nogami, a vedno bolj jih odnaša navzdol proti Ptuju. Zdaj se bom usedel, raje na klopco ob meni. Veter pihlja, oziroma pihlja močno, z vsem svojim sunkom, nosi po zraku drobne snežinke. Mogel bi obleči črn, debel plašč, a nisem si predstavljal, da bo moje srce zunaj, hladno kot kamen. Ne vem, koliko še bije? Čutim ga zelo malo! Slišim samo veter in svoje misli. Zakaj sem to naredil? Zakaj sem celo življenje ubiral samo kratke poti, ki so se zapletale ena v drugo in ni bilo konca z grozo. To se zdaj sprašujem, z cigareto v levi roki, na kateri še vedno nosim najin prstan. Odprl sem denarnico, s solznimi očmi gledam njihove slike. Bili so stari tri, pet in sedem let, ko sem se podal na kriva pota, ki so me peljala v totalni prepad. Kakšna droga je alkohol, da uniči tvoje življenje. Da uničiš s tem tuja življenja, ki so praktično tvoje izhodišče za srečo, za boljši jutri, tvoje upanje, ponos, radost in veselje. Nič od tega ni več v meni. Samo ogromna praznina, zvijanje v želodcu, neprespane noči ob svečah. Zdaj sem sam, čisto zares sam, samcat v tem velikem praznem mestu, saj ulice Maribora so ponoči mrtve, tako kot jaz sam, v duši in srcu. Izgubil sem zdavnaj že vsa upanja. Sprašujem se, kaj lahko še izgubim razen samega sebe, ker sem že tako in tako izgubljen. Ali bi sploh kdaj kdorkoli pomislil name, kdaj ob večerih in rekel glej še vedno tale hodi po Mariboru. Ne vem tega vsega, niti se več ne sprašujem, naredim še samo pet korakov in bom in vse bo izginilo za menoj. Strašna črna reka ga je pogoltnila na dno, predtem pa so se mu odvili še zadnji spomini na njegove otroke in ženo, ki so še bili delček njegovega sveta. Naenkrat ga je pogoltnil vrtinec pošastne vode in tok ga je odnesel v tiho mrzlo noč, vse tja do elektrarne, kjer so ga naslednje jutro opazili delavci in kateri so na hitro poklicali na pomoč gasilno in reševalno ekipo, a bilo je žal vse zaman, kajti njegovo zamrznjeno srce ni več bilo in njegov pogled je strmel gor v nebo. Rešil se je vseh svojih strahov in zagat. Pokopali so ga na zapuščenem pokopališču, brez žalujočih svojcev, saj nihče ni izvedel kdaj in kako je zapustil mesto. Njegov grob je sameval v tišini in na njem je raslo trnje. Nihče ni izvedel njegovega konca življenjske zgodbe in tako je bil pozabljen za zmeraj, saj njegovi otroci niso izvedeli za to tragično usodo svojega očeta. Njegova klopca je samevala vsako noč pozno v noč, saj se nikoli več ni vrnil k njej, da bi na njej posedal in se spraševal o priložnostih, ki jih je zapravil v življenju.
Takšno je življenje brezdomcev, ki tavajo po ulicah sami in so za zmeraj pozabljeni od svojih bližnjih!
VZDIHLJAJI
Ko te je strah, ko te objame noč. Ko v sebi čutiš nemir pred novim vzdihom in ko ti srce zatre bolečina in se spomniš, saj nisi sam, si premlevaš v glavi, saj še je kanček upanja, da bi ljudje okoli tebe boli boljši, kot včasih, ko si trpek in nisi videl izhoda. In potem zadihaš svež poletni zrak in se spomniš na prejšnja poletja, ki se je kot na videz zdelo vse vredu, a v resnici se sploh nisi zavedal, kaj počneš sam s sabo, kaj šele z drugimi. In potem odpreš oči in se zaveš, še sem tu, uspelo mi je, spet diham, tiho in sicer težko, ampak gre in si daješ upanje, da bo vse še dobro, vse se bo popravilo, ne nebo se če boš le ležal, mogel se boš enkrat postaviti na svoje noge, biti zadovoljen sam s sabo, nekaj premakniti v svoji duši, naredit prostor za nove stvari in predvsem ljudi. Ah to je težko in spet zavzdihneš plitvo, boli te glava, srce, vse, ampak še vedno ne razumeš, zakaj se ti to dogaja. Si bil res ti povod za vse to, je bila kriva domišljija, še zdaj ne vem. Še nekaj vzdihov in izdihov in, ko se boš zjutraj zbudil, začni dan pozitivno, tudi. Če ne gre poskusi, mogoče bo naslednja noč lažja, lažje boš dihal in hitreje zaspal, zdaj pa naj traja in traja. Noč bo šla mimo, ti boš negibno ležal in se spraševal, spremenil ne boš ničesar.
ZGODBA DNEVA
Ptički žvrgolijo ob svitu, dela se dan, jaz pa jih zaspan poslušam pri odprtem oknu sredi postelje. Treba bo vstati, mi narekuje poznan glas oziroma neznan glas. Ne vem, kdo mi to govori, a vendar slišim drug glas, ki ponavlja njegovo ime. Saj jo poznam, to je oseba iz preteklosti, oziroma iz lanskega leta. Ko sem bil ves iz sebe, od navdušenja, nad ljubeznijo, nad čustvi svojimi in njenimi, najbolj, pa nad novim življenjem, predvsem, da sem dobil možnost ustvariti temelje za nov začetek svoje zgodbe. In, če pomislim, kako se je začelo razvijati, med nama, naj vam povem kakšen je bil najin začetek. Ko je vstopila vsa urejena, malce negotova, nervozna, a hkrati umirjena do mene, sem jo po9gledal, veselo pozdravil, kakor, da bi se poznala nekaj let, sem iz navdušenja razprl na široko levo in desno roko, poletel do nje in jo zelo močno stisnil k sebi. Enkrat, kasneje mi je priznala, da je v tem momentu pozabila na vse svoje slabe izkušnje v svoji preteklosti. Takrat sem bil ponosen nase, še bolj pa na njo. Ko sva začela najino zgodbo naj povem, kako sem jaz to občutil. Bila mi je vse na svetu, edina ženska kateri sem nudil vse kar sem lahko ter kar si je sama želela od mene. Ob njej sem se počutil blaženega, lahkotnega, a ranljivega hkrati. Zame je bila najlepša vrtnica, ki je omamno dišala. Naj povem zraven še to, bila je najlepše dekle v mojem življenju kar sem jih do sedaj spoznal. Bila je izredno iskrena, pridna, razumevajoča, spoštljiva, umirjena. A najina zgodba se je končala, ko je 4. avgusta odšla do mene vstran. Njen vzrok je bil sicer samo eden. Kako bi to vam povedal? Imel sem jo tako močno rad, da me je močno razjedalo ljubosumje in na koncu se nisem znal več obvladati. Odšla je, ker jo je dušilo, kajti ni imela več osebne svobode. Najbolj takrat, ko sva se morala posloviti, me je najbolj ljubila iz celega srca, še vedno sem bil njena ljubezen. Naj se vrnem k današnjem jutru. Rad bi vstal iz postelje, rad bi dvignil levo nogo in nato še desno, ampak ne gre. Zatopil sem se v glas, ki mi govori ob oknu. Naenkrat, mi govori, nič več, mi ne pišeš, ne odgovarjaš na moja sporočila, ne slišim te, nič ne govoriš, ko ti govorim in se hočem pogovarjati s teboj. Jaz ležim v tišini in samo poslušam. En čas ni njenega glasu, ZAMREL je. Potem se oglasi, še vedno te imam rada, nisem pozabila nate, še vedno te imam rada. Okoli mojih oči se nabira tekočina, rad bi jo še enkrat videl, jo pogledal v oči in rekel, še vedno te imam rad, nisem i8n nikoli te ne bom pozabil, ti si bila moje upanje, moja sreča, moj boljši jutri. Obrišem oči, počasi vstanem, zaprem okno ter žalostno odidem iz sobe.
Posvečeno U. G.
TEMNA TOČ
Bila je temna noč, kjer je hodila jokajoče in se spraševala kako je mogoče, da je odšla od tam. Molila je gospodu, da ji da moč, da prehodi svojo pot. Iz neba ji je lilo po licu, a solze so bile vroče. Telo ji je drhtelo v sapi. Spraševala se je od kod ji moč, da še zmeraj hodi tavajoče. Do svojega cilja, ali ji bo uspelo priti pred zoro domov. Ihtela je in se spraševala zakaj ji ne da odgovorov več. Ni mogla verjeti v to, da je zgodba med njima končana. Od njega je šla v obupu, da bo morda nekoč bolje za njo in za njega. Od kod je zbrala moč, da je pustila vse za sabo, kot da bi vse pozabila, kar sta skupaj doživela, kako sta se imela rada. Zaprla je oči, pred njo pa trda tema, luna se je skrivala za oblaki. Še vedno ga je imela v srcu in iz glave ga ni znala izgnati. Tiho je hodila po dolgi cesti ven iz mesta. Dež ji je opral rane, a spomini so ostali z njo. Kako rada bi ga pozabila in odšla po svetli poti naprej sama s seboj v miru in spokojnosti. Mogoče ji bo jutri to uspelo, ko bo nov dan, novo upanje in močni sončni žarki. Zdaj jo pa čaka še del poti. Ali ji bo uspelo?